Kaj je narobe s ponedeljki?

Še en ponedeljek, 35. letos, če se ne motim. Ponedeljkov ne maram. Ne vem zakaj. Ampak z njimi je nekaj narobe. Na splošno so mi zoprni. Hmm... mogoče pa ponedeljki ne marajo mene. Ob ponedeljkih sem ponavadi bolj tečna kot ob torkih, sredah, četrtkih in petkih. In definitivno bolj kot ob sobotah in nedeljah. (Razen kadar imam menstruacijo. Takrat sem lahko tečna katerikoli dan v tednu). Ponedeljki so dnevi, ki jih tudi moji prijatelji ne marajo - verjetno zato, ker vejo, da bom jaz tečna in me bodo morali tako prenašati. Če rečem bolj tečna, to lahko pomeni več stvari. Včasih lajam. Spet drugič lajam in grizem. Večinoma pa se ob ponedeljkih name naseli kakšna vrsta žalosti ali slabe volje (posledica tega je seveda večinoma lajanje, grizenje ali pa, v najslabšem primeru, oboje). Kakšne slabe in zoprne misli, ki se priplazijo iz kdovekaterega predela moje podzavesti. In ki jim, če je ravno ponedeljek, pustim, da se po mili volji prepletajo po mojih možganih, česar ob drugih dnevih, če se le da, ne dovolim.

Ampak danes je drugačen ponedeljek. Prav prijetno in prijazno sem preživela dopoldne. Začuda. Prvi dan diete... kar bi me načeloma moralo spravit v totalno depresijo. Pa me ni, mogoče me bo jutri. Veliko klepetanja in smeha v službi. Niti vreme me danes ne moti. Niti nepospravljeno stanovanje.

Najbrž zato, ker sem spala samo 4 ure. Zeeeehhhh.....

Lepo in radi se imejte! :)