Ko boli srce...

Ravnokar sem po telefonu govorila s prijateljico S., s katero se poznava že od najinih mladih dni. Zgodilo se je na hitro in zgodbo sem spremljala od začetka… klicala me je zato, da je povedala, da se dokončno ločuje, da se je mož že odselil k drugi, da je ostala sama z dvema otročkoma, da je prestrašena in jo skrbi, kako bo živela sama, kako bo preživela, da se grozno počuti, ne je in ne spi, le premišljuje o tem, kaj je naredila narobe, kaj bi lahko popravila, kako naj ga dobi nazaj... Potrebovala je poslušalca, zato sem se za več kot pol ure prelevila v to vlogo. Vsekakor sem se vsaj potrudila. Moje besedilo v tem pogovoru je bilo omejeno predvsem na: »hmmm«, »ohh«, »razumem«, »a-hmm«, »ja, saj«, »a tako?«, »ma ne!«, »a res?« in vse možne kombinacije z »mhm« in »aha«. No ja, nekaj stavkov sem skoraj uspela spravit skupaj – pa ne zaradi moje nezainteresiranosti, ampak zaradi njenega navala besed. Najprej sem bila prepričana, da me je poklicala zato, ker ve, da sem seveda izkušena in nadvse modra oseba, ki ima vedno na zalogi tople besede za tolažbo in vzpodbudo in briljantne nasvete vseh vrst. Ker sem to že doživela, v malo drugačni obliki sicer, pa vendarle. Vem kako to gre. In ko je najin pogovor potekal nekako takole:

S: Bla bla bla … in res ne vem… Kaj naj naredim???
R: Khmmm… (kratek, ampak zares kratek premolk)… po moje bi bilo najbol….
S: (prekine R) Ničesar več ne razumem!! Kako je sploh lahko…. bla bla bla
R: Ja, saj… (kratek, tokrat še krajši premolk)… Ne obremenjuj se…
S: (prekine R) Če ne bi bilo tiste prasice, se to ne bi nikdar zgodilo! bla bla bla
R: A-hmm. (mini premolkec) Pa si prepričana, da je r…
S: (prekine R) In kaj naj zdaj jaz? (S posmrka) Ne jem, ne spim… bla bla bla
R: Ohh… (brez premolka) Poskusi ne m…
S: (prekine R) Kako naj to zdaj povem staršem?… bla bla bla

sem se spomnila. In ugotovila, da je ne morem potolažiti, še manj pa ji dati kak pameten nasvet. Ranjenemu srcu na začetku besede ne pomagajo. Bolečina ni nič manj boleča, če ti ljudje govorijo, da bo boljše in da čas zaceli vse rane – pravzaprav še bolj boli, ker ranjeno srce tega ne verjame… dokler ni bolečina malo manjša in dokler se spet ne zbrati z razumom. Šele takrat pomagajo besede razumevanja, šele takrat pridejo na vrsto nasveti in pametovanje. In zato bom še naprej govorila samo »aha« in »hmmm« dokler bo potrebno. In bila nekje tukaj, ko bo moja prijateljica S. potrebovala poslušalca ali pa ramo, na kateri se bo lahko zjokala. In ker vem, da tega ne bo prebrala, lahko napišem… vem da ti je hudo, ampak verjemi, draga moja, tudi to bo minilo… in čeprav tega zdajle ne verjameš, čas zares zaceli vse rane!

Btw, ste opazili, da zunaj sije sonce?