Kam je izginil januar?

Sprašujem se, kako je lahko že konec januarja, če smo ravnokar imeli novoletne zabave? Kot da mi je kakšen dan, morda celo teden, nekam izginil. Da so prvi tedni oziroma meseci leta za vse tiste, ki delamo v računovodstvu, precej naporni, menda že veste. Se spomnim, ko je moja mami, ki je bila tudi računovodkinja, hodila domov ob poznih večernih urah, dan za dnem - takrat niti nisem točno razumela, zakaj je bila kdaj slabe volje, mi je pa zato zdaj kristalno jasno. Če delaš cel dan, si utrujen. Če delaš cel dan, dan za dnem, si izčrpan. Tako to gre v računovodstvu, dokler se ne naredi bilanca. In davek od dobička. In DDVji. In revizorji. In vse ostalo, kar spada zraven. Potem te seveda čakajo kupi tekočih zadev, ki so se nabrale, medtem ko si urejal papirje prejšnjega leta. Dela in nadur se nabere tja do konca marca. Če pa je lastnik podjetja tujec, je lahko tudi drugače. Ti reče, da hoče tiptop izdelano bilanco do 10.1., kar se seveda najprej zdi popolnoma neizvedljivo, po nekaj letih pa veš, da je to čisto možno in celo dosti boljše. Ker imaš ogromno dela samo prvih 10 dni leta, in, če prištejemo še revizorje in tekoče delo, si tja do konca januarja že počasi v normalnem ritmu dela. Tako je to pri nas. Smo že iz najhujšega. Juhuhu! Zdaj bo malo več časa za vse...

Seveda sem nekaj malega ustvarila tudi v tem času - brez ustvarjanja nekako ne gre. Mečkanje fimo mase je idealno delo za relaksacijo. Vsaj zame. Te pupike so nastale med pisanjem seminarske naloge. Luštne za delat, luštne za pogledat... trenutno je to dekliški oktet, gotovo pa se jih bo skupinici pridružilo še kar nekaj - zdaj bo več časa tudi za poli igračkanje.

P.S. Da ne bo pomote, ideja za te pupike ni moja, sem jih pa po svoje oblikovala, oblekla in sfrizirala - chibi je japonski način risanja, vrsta anime, pomeni pa mali človeček ali otrok.