Ne spomnim se nobenega pametnega naslova za tole

Hvala za vse lepe komentarje prejšnji teden, tukaj in preko mejlov. Me veseli, da imam opravičeno odsotnost :). Je pa lepo videti, da še pridete pogledat na moj blog kljub temu, da sem toliko časa "manjkala". Se bom počasi navadila spet prihajati bolj redno. Hvala znanke in neznanke, prijateljice in soustvarjalke.

Počasi se me loteva ustvarjalna zagnanost, čeprav mi stvari ne grejo najbolje... no ja, vsaj ne tako, kot bi jaz hotela. Kar nekaj stvari imam za dokončati, tole ogrlico pa sem sestavila danes:


Renata je zadnjič pokazala, kako se naredi tisti Cutting edge, pa mi preveč ne leži ta tehnika, nisem dovolj natančna. Nekaj koščkov mi je sicer uspelo narediti in mislim, da bo pri tem tudi ostalo. Sem pa iz ostankov pearl mase naredila tele bunkice, kar tako, mimogrede, medtem ko sem igrala Farmville :). Slika ni ravno najboljša - imam namreč nov ful hud fotoaparat Nikon D90 z 18-150 mm objektivom in čeprav ga imam že kar nekaj časa, moram priznati, da še ne znam slikati z njim. Ker slikam iz roke, uporabim fleš, ki malce pokvari barve. Včasih sem čisto prelena, da bi postavljala stativ...



Trenutno moja delovna miza izgleda točno takole:



Prej je bila približno pospravljena, po parih dneh mečkanja fima pa je spet tako, kot mi je pravzaprav najbolj všeč - nametano in nakopičeno, vsega po malem.

Kako pa trenutno zgleda tvoja delovna miza? Se upate pokazat, z linkom do slike v komentarju? :)

Lep teden vsem, kjerkoli že ste!

Ko te zadane ljubezen...

... se ustavi čas in vse okoli tebe za nekaj časa izgine. Le tu in tam opaziš kakšen obris, senco iz svoje okolice in veš, da obstaja še drug svet, ki te čaka, da se vrneš vanj. Ni časa misliti na prijatelje, nakit, fimo maso, objavljanje blogov, klepet s soustvarjalkami - že vsakodnevne obveznosti so včasih čisto odveč...

V moje življenje je prišel previdno in odločno. Nisem ga pričakovala, zato se nisem kaj posebno pripravljala na njegov prihod. Začelo se je kot v "You've got mail", z mejlom. No ja, saj pri mejlih pa se podobnost s filmom tudi v glavnem konča :). Najin prvi "zmenek", približno 3 tedne in precej mejlov kasneje, je trajal 25 ur. Že prej se mi je malo zdelo, da to ne bo čisto navaden zmenek, ker sva bila dogovorjena, da greva nakupit stvari za kosilo in da bova kuhala pri meni doma. Prvi zmenki se menda ponavadi dogajajo v kakšnih finih lokalih in restavracijah, ali ne? Po možnosti ob svečah, v najboljših cunjicah in s fino frizuro in mejkapom na obrazu. Pri nama ni bilo nič od tega - zgodilo se je pa sprehajanje psa, preizkušanje in nakup tunike, nakupovanje špecerije, klepet z mojim stricem in teto, kratek obisk njegove hčerke, zamenjava kuhinjske pipe, poslušanje muzike, kuhanje najslabšega kosila vseh časov, popravilo luči, pa še enkrat sprehajanje psa, in iskanje videospotov na netu in nič spanja... vmes pa ves čas veliko veliko pogovarjanja. Pa prvi malce prestrašen poljub ob njegovem odhodu in kasneje občutek, da je vse tako lepo gladko teklo, da sva se tako fino ujela in tako krasno razumela, da je pa nujno treba to čim prej ponoviti...

In zdaj v malce različnih verzijah to ponavljava vsak vikend, včasih tudi med tednom. S to razliko, da vmes tudi malo spiva. :) Ko ga ni, ga pogrešam, zato se nikakor ne morem spraviti k ustvarjanju. Ko sva skupaj, seveda nimam niti časa niti volje, da bi se lotila dela. Je pa želja, skoraj potreba po tem, da kaj ustvarim, vsak dan močnejša. Še posebej od petka, ko sem se srečala z mojimi prijateljicami soustvarjalkami in si ogledala zame nov postopek za delo s fimo maso, ki nam ga je pokazala Renata. Nekaj barv fima sem že zmešala, zdaj moram le še preizkusiti tehniko.

Dolgo časa nisem nič pisala, ker nisem imela časa in ker nisem nič ustvarila. Sem se pa v tem času pridružila klubu 40+ in eno od boljših daril, ki sem jih dobila, je bil tridnevni "Tečaj izdelave srebrnega nakita s tehniko ulivanja" (lost wax casting) pri oblikovalki modnega nakita Olgi Košica. Enkrat februarja so nastali tile prstani:

Izdelava poteka nekako takole: iz voska (nisem vedela, da obstajajo voščene ploščice, mrežice, trakovi,...) se naredi kompleten prstan, točno tak, kot naj bi izgledal srebrn. To se potem odnese livarju, ki v posebni posodi okrog voščenega izdelka zalije gips. Ko je strjen, se da vse skupaj v tako vročo peč, da se vosek stopi in izhlapi. V gipsu ostane točen kalup izdelka, v katerega se potem vlije srebro ali zlato. Potem pa pride na vrsto najtežji del - rezanje odvečnih delov, brušenje z različnimi granulacijami brusnih papirjev in na koncu poliranje. Kar zakomplicirana stvar, v vsak prstan je bilo vloženega precej dela - ampak zdaj imam tri nove unikatne prstane, kakršnih nima prav nihče drug ;). Naredila sem še en moški prstan, ki je meni osebno najljubši; slika sledi kdaj drugič, ker lastnika prsta, na katerem je ta prstan od dneva, ko je bil dokončan, trenutno ni tukaj. Mimogrede, danes je točno šest mesecev, odkar mi je poslal tisti prvi mejl, ki ga je pripeljal do tega, da med drugim nosi prstan, ki sem ga naredila prav zanj. Zdi se mi, da mu ni niti mal žal, da mi je pisal. Tudi meni ne, da sem mu odgovorila. Srečna sem.